Zaključne misli

Temeljna ugotovitev, ki izhaja iz primerov na tej strani je, da je potrebno gradove obravnavati celostno in multidisciplinarno. Grad tako ni več le skupek objektov v grajskem jedru ampak širše območje, ki poleg jedra lahko vsebuje več dodatnih, dislociranih utrjenih objektov različnih vrst. Vse te utrdbe pomembno dopolnjujejo obrambo samega grajskega jedra in tvorijo enoten obrambni sistem. Čeprav imajo te dislocirane utrdbe več funkcij moramo tak obrambni sistem obravnavati predvsem z vojaškega vidika. To pomeni, da so na število, lokacije in vrste dislociranih utrdb vplivali predvsem naslednji dejavniki:

• pomen gradu oz. moč vsakokratnih posestnikov
• reliefne značilnosti terena
• domet strelnega orožja
• potreba po dislociranih bivališčih (večje število gradiščanov ali njihovih ministerialov)

Pri gradovih manjšega pomena se običajno pojavlja le ena dislocirana utrdba – v večini primerov gre za propugnaculum. To seveda ni naključje, saj je ravno propugnaculum tisti tip utrdbe, ki je najbolj multifunkcionalen. S tovrstnim objektom so namreč učinkovito dopolnili obrambo, vidno polje, hkrati pa marsikje rešili še stanovanjski problem nastanitve enega od gradiščanov ali ministeriala drugega ranga. Tovrstni stolpi se pogosto pojavljajo pri gradovih, ki nimajo bergfrida. To je pomembno dejstvo, saj je bil bergfrid najpomembnejši stolp gradu in je predstavljal tudi simbol moči lastnikov in trdnosti gradu. Tako so s postavitvijo propugnaculuma kompenzirali tudi odsotnost takšnega simbola. Simbolna funkcija propugnaculuma je najlepše vidna na celjskem gradu. Tam so stolp zgradili precej pozno, vojaško gledano je bil ob gradnji že nekoliko zastarel. To bi nas pri Celjskih upravičeno lahko presenetilo, saj so bili ravno oni ena tistih rodbin od katerih bi lahko utemeljeno pričakovali, da so bili najbolj na tekočem z napredkom vojaške tehnike. Tako je gradnja takšnega stolpa izjemnih dimenzij razumljiva le ob upoštevanju simbolne vrednosti. Stolp je viden že od daleč in tako že na daleč kaže moč celjskega gradu in s tem Celjskih.

Po drugi strani je nastanku gradiščanskih utrdb botrovala predvsem potreba po nastanitvi gradiščana ali nižjega ministeriala. Bivalne površine na gradovih so bile namreč majhne, upoštevati pa moramo, da so ti ljudje imeli tudi družine. Pomembno dejstvo je tudi, da je gradiščan ob prihodu gospoda začasno izgubil gradiščanske pravice in se je večkrat za čas prisotnosti gospoda iz gradu umaknil. Pomembno je tudi, da je pogosto na gradu bivalo več pripadnikov iste rodbine in za vse znotraj jedra gradu enostavno ni bilo prostora. Tako so gradiščanske utrdbe učinkovito rešile problem nastanitve z gradom tesno povezanih oseb – samih gradiščanov, njihovih bratov ali odraslih sinov oz. njihovih ministerialov drugega ranga.

Stražno-opazovalni stolpi pa so predvsem učinkovito dopolnili vidno polje samega gradu.

Več različnih dislociranih utrdb se praviloma pojavlja le pri pomembnejših gradovih (Žovnek, Lemberg) oz. pri gradovih, ki so bili na mejah makrosistemov in so na njih bivali močni ministeriali (Jetrbenk, Falkenberg). Skratka predvsem tam, kjer so posestniki imeli večjo politično, vojaško in finančno moč in so si posledično lahko privoščili tudi večjo stalno posadko.

ČAS OBSTOJA OBRAMBNIH SISTEMOV

Čeprav je bilo do sedaj le malo raziskav dislociranih utrdb in jih je bilo veliko odkritih šele v zadnjih nekaj letih, analiza obravnavanih primerov pokaže, da so dislocirane utrdbe oz. obrambni sistemi gradov nastajali predvsem v času med 12. in 14. stoletjem, se pravi v času ko je pri nas nastala večina gradov. Že samo ta sočasnost dodatno dokazuje, da moramo gradove obravnavati kot celovite obrambne sisteme in ne vsake utrdbe posebej.

Za proučevanje obrambnih sistemov je pomembno razumeti dejstvo, da so bili pojmi kot so polja navzkrižnega ognja, kanaliziranje napadalca, kombiniranje pasivne in aktivne obrambe ipd. srednjeveškim strategom dobro poznani in so jih s pridom uporabljali. Tako postane nadzor terena kompleksen pojem, ki vsebuje vidno polje, zmogljivosti strelnega orožja, upočasnjevanje in kanaliziranje nasprotnika z dodatnimi ovirami ipd.

Pomembno pa je tudi razumevanje tedanjih družbenih razmer. Čas 12. do 14. stoletja je čas, ko je vojaška moč temeljila na kompleksnih fevdalnih odnosih, poleg tega je na vseh nivojih družbe (ne samo pri najvišjih) potekala dinastična politika ipd. To je bil tudi čas utrjevanja fevdalnega reda, zaokroževanja posesti velikih gospodov, nastajanja dežel, razpadanja velikih “pragospostev” na manjša gospostva in rasti moči ministerialov.

Vzporedno se je manjšal pomen naturalnega gospodarstva, večal se je pretok denarja, obseg trgovine ipd. V večjem številu so nastajala mesta in trgi… Vse to je privedlo tudi do pojava in razširjanja najemniških vojsk, to pa je neizbežno zmanjšalo pomen ministerialov, saj je vojaška moč vedno bolj temeljila na denarju in vedno manj na osebni odvisnosti iz naslova fevdalnih razmerij. Posledično so lahko veliki gospodje preprečevali nadaljnje utrjevanje ministerialov, kar je razvidno tudi iz pojava neutrjenih stolpastih dvorov in prenehanjem gradnje utrjenih dvorov.

Pomemben dejavnik je tudi uveljavljanje strelnega orožja, ki je vplivalo na utrdbene sestavine oz. zasnove utrdb. Dodaten pomemben vidik pa so tudi prezidave v samih jedrih gradov – predvsem mislim na prezidave, ki so povečevale razpoložljive bivalne površine znotraj samih gradov, posledično pa je upadla tudi potreba po bivanju v dislociranih gradiščanskih utrdbah.

Tako lahko propad dislociranih utrdb v veliki meri povezujemo z enakimi zgodovinskimi procesi, ki so vplivali tudi na upad pomena gradov. Zato ne preseneča, da obdobje propada dislociranih utrdb lahko uvrstimo predvsem v čas 14. in 15. stoletja. To pa je tudi že čas opuščanja predvsem manj pomembnih gradov, že od druge polovice 13. stoletja pa tudi že čas razmaha neutrjenih stolpastih dvorov.

Pri nekaterih primerih pa lahko opazimo, da so bile dislocirane utrdbe uporabljane tudi v času protiturških vpadov (Podsreda, Lemberg). Potrebne pa bodo raziskave, da ugotovimo ali gre za nepretrgano uporabo ali za ponovno uporabo že opuščenih utrdb. V tej zvezi je potrebno poudariti, da konec obstoja grajskih obrambnih sistemov ne pomeni konca utrdbenih sistemov na splošno. Ti se seveda pojavljajo tudi kasneje v drugačnih oblikah. Tako lahko obrambni sistem prepoznamo v različnih protiturških zapornih sistemih (dolinska pregrada pri Kotljah s konca 15. stoletja), sistem “francoskih šanc” na Rožniku in Golovcu z Ljubljanskim gradom v sredini, kombinacija trdnjav Kluže-Fort Hermann, konec koncev tudi Rupnikova linija ali italijanski Alpski zid. Seveda pa so se spreminjale vloge teh sistemov, njihove zasnove pa so se prilagajale namenu in razvoju vojaške tehnike in strategije.

POMEMBNEJŠE METODE

Za razumevanje mikroobrambnih sistemov je potrebno proučevati vlogo posameznih dislociranih utrdb znotraj sistema in odnose med njimi. Pri tem je potrebno predvsem ugotavljanje primarnih funkcij objektov. V ta namen so uporabne različne metode, ki lahko klasične arheološke raziskave učinkovito dopolnijo oz. nam lahko omogočijo, da funkcijo objekta dokaj zanesljivo opredelimo tudi brez destruktivnih arheoloških raziskav.

Prva metoda je dokumentiranje vidnih ostalin. To vključuje prepoznavanje jarkov, nasipov, meritve objektov in debelin zidov (kadar je to možno) ali pa vsaj območja primernega za gradnjo. Tako pridobljeni podatki so koristni za ocenjevanje stopnje utrjenosti in ugotavljanje potencialne bivalne površine. Sploh slednja je pomembna pri ugotavljanju bivalne funkcije.

Naslednji pomemben vidik je merjenje razdalje v zračni liniji od samega jedra gradu. To je pomembno predvsem pri prepoznavanju propugnaculov. Ti so namreč vedno postavljeni tako, da so od jedra oddaljeni največ 300m – razdalja, ki je absolutno pogojena z dometom strelnega orožja – predvsem samostrelov.

Zadnje čase v tujini skušajo ločevati med utrdbami, ki so zelo blizu jedra in utrdbami, ki so bolj oddaljene. Prve naj bi bile namenjene neposredni zaščiti jedra, druge pa zaščiti drugih sestavin npr. predgradja. Takšno razmišljanje žal vodi v slepo ulico, saj je bilo glavno vodilo pri izbiri mikrolokacije propugnaculuma domet orožja. Drži, da so bila predgradja večkrat umeščena tako, da so bila “pod zaščito” takšnega stolpa, vendar je šlo le za strateško spretno izrabo terena ne pa za odločujoč kriterij pri izbiri lokacije stolpa. Propugnaculum je namreč dopolnjeval obrambo grajskega jedra, če pa je lahko istočasno ščitil tudi predgradje pa je bil dobrodošel bonus, ne pa osnovni namen stolpa. Idealna razdalja je do 150m, saj ta razdalja omogoča hkratno streljanje z jedra in propugnaculuma s tehniko direktnega strela, celoten prostor med obema pa postane polje navzkrižnega ognja. Pri razdaljah večjih od 150m je polje navzkrižnega ognja manjše oz. je potrebna kombinacija tehnik direktnega streljanja in manj zanesljive tehnike streljanja pod kotom.

S tem pridemo do naslednje pomembne metode – t.j. analize terena. Bistveno je razumevanje reliefnih lastnosti, to pa se začne se pri lokaciji jedra gradu. Pri gradovih, ki so postavljeni na vrhu hriba ali daljšega grebena (Ljubljana, Kebelj, Planina pri Sevnici) je predvsem pomemben nadzor nad celotnim hribom, pri gradovih postavljenih v grebenu (Kozje, Žovnek) je pomembno varovanje dostopa po grebenu navzdol, pri gradovih postavljenih na enega od vrhov sredi večjega masiva (Jetrbenk, Falkenberg) pa predvsem varovanje dostopov iz različnih smeri in preprečevanje, da bi nasprotnik lahko na sosednji vrh postavil metalne naprave. Pri tem je izrednega pomena analiza vidnega polja, saj je bilo bistveno, da se je z gradu videlo dovolj daleč v vse smeri možnega napada. Vidljivost z gradu pa so učinkovito dopolnjevali ravno z dislociranimi utrdbami. Analiza vidnega polja v kombinaciji z reliefnimi lastnostmi terena lahko pripomore ne samo k boljšemu razumevanju vloge dislociranih utrdb ampak celo pomaga pri lociranju še neznanih.

PRIHODNOST RAZISKAV

Ta spletna stran je pravzaprav šele začetek resnejšega proučevanja obrambnih sistemov in prepričan sem, da bodo prihodnje raziskave prinesle marsikaj novega. Že zdaj se je pokazalo, da bo potrebno odkrivati nove utrdbe v okolici gradov. Pri tem bodo zelo pomembne sodobne metode daljinskega zaznavanja predvsem LIDAR, ki je že zdaj pripomogel k odkritju cele vrste dislociranih utrdb. Klasične arheološke raziskave (destruktivne in nedestruktivne) bodo lahko podale pomembne informacije o podrobnejših datacijah nastanka in opustitve posameznih dislociranih utrdb, pripomogle pa bodo tudi k zanesljivejšemu opredeljevanju njihovih funkcij in s tem boljšemu razumevanju celotnih sistemov.

Čeprav se večina teh utrdb v zgodovinskih virih ne pojavlja, bodo pomembne tudi analize arhivskih virov. Te lahko pripomorejo k identifikaciji potrebe po bivanju izven jedra gradu, še toliko bolj pa pri identifikaciji utrjenih dvorov, meja gospostev ipd. Še posebej poznavanje meja gospostev in medsebojnih političnih odnosov bo pripomoglo k razumevanju makrosistemov in vloge njegovih posameznih elementov – gradov in utrjenih dvorov.

Predvsem pa bodo potrebne tudi analize bivalnih površin in vojaških taktik. Pri bivalnih površinah bodo potrebne primerjave velikosti bivalnih prostorov v razmerju do bivalnih prostorov v jedrih gradov in korelacije med velikostjo in statusom oseb, ki so živele v gradiščanskih utrdbah. Že primer Spodnjega Turjaka jasno kaže, da je potrebno razmišljanje v tej smeri. Za nižjega ministeriala je bila “zahtevana” kvadratura manjša kot za ministeriala prvega ranga. Gradiščanske utrdbe imajo praviloma manjšo bivalno površino kot palaciji gradov. Če upoštevamo, da je povprečna velikost etaže palacija 200m² in da sta bili pogosto bivanju namenjeni dve etaži ugotovimo, da so imeli gospodje oz. gradiščani prvega ranga na rapolago povprečno 400m² za bivanje. To vključuje tudi večnamenski prostor – dvorano, kjer je moralo biti dovolj prostora, da so lahko za mizami sedeli gospodje oz. gradiščani z družinami ter njihovo spremstvo, pa tudi za kakšnega gosta, odposlanca ali popotnika je moral biti prostor. Bivalno površino gradiščanskih utrdb lahko najbolje primerjamo s površino kasnejših neutrjenih stolpastih dvorov in sočasnih utrjenih dvorov. Tu pa lahko opazimo, da se površine običajno gibajo nekje med 100 in 150m² na etažo. Upoštevaje dve bivalni etaži dobimo bivalno površino 200-300m². Že to dejstvo govori o nižjem statusu gradiščanov ali ministerialov, ki so bivali na teh utrdbah. Hkrati pa ugotovimo, da so pri propugnaculih z bivalno funkcijo ravno tako lahko dosegli potrebno površino, primerno za bivanje (pri običajnih dimenzijah 10x10m okrog 200m² v dveh etažah).

Pri analizi vojaške tehnike in taktik je zanimivo tudi vprašanje, če so morda bolj oddaljeni propugnaculumi nastajali kasneje, ko je bil domet že nekoliko večji? Pomembno bo tudi proučevanje kanaliziranja na posameznih primerih. S tem mislim na analize razporeditve dodatnih ovir (nasipi, palisade, jarki, naravne ovire, “trdnjavsko” speljana dostopna pot ipd.). Že primer Keblja jasno pokaže načrtno umeščenost v prostor, upoštevaje zmogljivosti orožja.

Ne smemo pa pozabiti tudi na stavbne analize. Te bodo med drugim verjetno potrdile, da je tudi način zidave praviloma skromnejši od gradov. Tudi kvaliteta gradnje je simbolno kazala status posestnika. Odličen primer je recimo grad Rajhenburg, ki ima kvalitetno zidavo iz velikih klesancev. Takšna zidava je bila draga in je že navzven kazala moč lastnikov in trdnost gradu. Ni ravno verjetno, da bi podobno zidavo našli pri dislociranih utrdbah – razen morda pri kakšnem propugnaculumu.

Pri proučevanju makrosistemov pa sama stavbna zasnova posameznih objektov ni pomembna. Pomembne bodo predvsem analize njihovih lokacij, možnosti medsebojne komunikacije, strateških leg in statusov posameznih objektov oz. ministerialov.

Spričo novih raziskav bo potrebno vlogo nekaterih objektov ponovno premisliti in jih glede na rezultate analiz drugače opredeliti.

Dela bo še veliko, zato upam, da bo ta stran spodbuda za vrsto novih raziskav in novih spoznanj.